Plin je nepogrešljiv tudi na kolesarjenju

Zanimive kolesarske ture lahko najdete na vseh koncih sveta in jih prilagodite svojim zmožnostim in željam. Bi radi premikali lastne meje, se s kolesom dvignili visoko nad oblake? Raje uživate v naravi in varni senci gozdov? Si radi na poti ogledate zanimiva mesta in prenočujete v gostiščih? Kar koli je že razlog za preživljanje dopusta na kolesarskem sedežu, je smotrno pred odhodom podrobno preveriti, kaj vas lahko na tej poti preseneti. Kakšne so temperature ponoči? In pa hrana? Kje boste lahko nakupili hrano in vodo, kako si boste pripravili topel obrok in kakšne omejitve prinaša vaša destinacija?

Zdrav, topel in polnovreden obrok je na fizično zahtevni kolesarski turi še kako pomemben. Pravzaprav je vnos energije vedno ključnega pomena. Tako za rekreativne kolesarje kot tudi za ekstremne.

Glede na to, kje se boste gibali, pa je bistveno, da si pred odhodom odgovorite na spodnja vprašanja.

Če boste do začetne točke svoje poti potovali z letalom, boste morali vse za kuho na poti kupiti na končni destinaciji. V svojo pot torej ne pozabite vračunati tudi tega časa. Saj veste, dober načrt vam prihrani veliko skrbi.

Izzivi in pasti potovanja

Na kolesarskih turah sta Katarina in Luka vedno samooskrbna, kar pomeni, da nimata podporne ekipe ali organizatorja ter vso svojo opremo, hrano in pijačo vozita sama. Zadnja taka izkušnja je bila pot po perujskih Andih pozimi, na katero sta se pripravljala že leto pred odhodom, tako fizično kot tudi logistično, ko sta natančno po dnevih načrtovala višinske vzpone in dolžino poti, prehrano in aklimitazacijo na visoko nadmorsko višino. Ker v gorskem kolesarjenju navadno niso bistveni prevoženi kilometri, temveč višinski metri vzponov in sama dolžina celotne ture, svojo pot raje opišeta kot 35 kolesarskih dni z več kot tisoč metri vzponov vsak dan, na visoki nadmorski višini. Njuna pot je vseskozi potekala na nadmorskih višinah med 3.000 in 5.212 metri, kolikor je bil visok najvišji prelaz. Na takšnih nadmorskih višinah pa je zaradi redkejšega zraka fizična aktivnost toliko težja in se napor podvoji v primerjavi z aktivnostjo na nizkih nadmorskih višinah. Prav tako sta morala skrbeti, da nista zbolela, predvsem, da nista zbolela za višinsko boleznijo, saj bi to ne le ogrozilo njuno pot, temveč bi lahko bilo življenjsko nevarno. V Andih sta bila v času perujske zime in prav takrat je bila najhladnejša zima v zadnjih dvaindvajsetih letih. Soočiti sta se morala z zelo nizkimi temperaturami. Ponoči, ko sta spala v šotoru, so temperature dosegle tudi pod –16 °C. 

To pa ni prvi tovrstni izziv, na katerega sta se podala. V zadnjih šestih letih sta po gorsko-kolesarski poti prečkala Severno Ameriko, preko puščav pa v času njihovega poletja tudi celotno Avstralijo, kjer sta se borila z visokimi temperaturami in odročnostjo. Prečkala sta vulkansko Islandijo, prepleteno z rekami in v petnajstih letih po neutrjenih poteh prekolesarila veliko evropskih držav.